7. oktobra 2015 v Razno od admin

Odnos do psihoterapije se zelo razlikuje med posamičnimi državami. Pri nas je precej običajno, da posameznik ob psihoterapiji najprej pomisli na ameriške filme, v katerih je ta prikazana kot nekaj zelo običajnega – skoraj vsak Američan naj bi imel svojega psihoterapevta. Za skupinsko psihoterapijo je pri nas tudi precej pogosto mnenje, da to obstaja le v ameriških filmih. Kako različen je odnos do psihoterapije po svetu, sem pred leti denimo opazil v srečanju z znancem iz Argentine. Ta mi je pojasnil, da je pri njih psihoterapija zelo razširjena in da te prijatelji že v primeru blažje depresije, ki te doleti ob prekinitvi ljubezenske zveze, takoj povprašajo, če si pomislil poiskati pomoč pri psihoterapevtu.

Ker pri nas psihoterapija skoraj ni na voljo v okviru zdravstvenega sistema, ima večina populacije o njej zelo malo informacij ali izkušenj. Ljudje veliko lažje zaupajo svojim bližnjim izkušnje s telesnimi boleznimi, o duševnih stiskah pa raje molčijo. Duševna stiska pogosto velja za šibkost posameznika, ki si je zato ne upa razkriti niti v družinskem krogu niti v službi.

O zdravstveni pomoči v primeru drugih bolezni smo precej dobro poučeni. Že otrok ve, da mora v primeru, ko ima gnojno grlo, k zdravniku, ki ga bo denimo poslal na pregled krvi in mu nato predpisal antibiotike. V primeru paničnega napada, ki sploh ni tako redka izkušnja, pa le malokdo ve, kaj se mu dogaja in da mora po pomoč ne le k osebnemu zdravniku, ampak tudi k psihoterapevtu. Več o sami psihoterapiji in psihoterapevtu pa si lahko preberete tudi na naslovu http://www.psihoterapija-hodos.si/